Mojca Trnovec – malo drugače

Gostilna Mihovec je družinska gostilna, zato bomo vsake toliko časa predstavili enega od članov družine. Spodobi se, da začnemo s tistim družinskim članom, ki drži v rokah kuhovnico in podpira še tri druge stebre v gostilni – Mojco Trnovec.

Mojca, se tale čas v letu kaj umiri vaše delo v gostilni?
Že od nekdaj, ko sem bila otrok, je bil čas počitnic v gostilni vedno bolj umirjen. Je bilo pa potem nekaj več dela na kmetiji, npr. imeli smo žetev. Danes je to pri nas čas, ko imamo ne samo mi, tudi zaposleni tri tedne počitka.

Kako se je začela tvoja kuharska pot? Bi se še enkrat odločila za isto pot?
Da, ponovno bi se odločila za to pot. Nanjo sem se podala pravzaprav precej spontano. Že v osnovni šoli mi ni bilo težko delati doma v strežbi ali kuhinji. Zato tudi nisem imela pomislekov, ko sem se vpisovala v srednjo gostinsko šolo. Ko pa sem imela predmete kot je na primer gostinsko poslovanje in sem obenem doma videla, da ni tako preprosto voditi gostilne - ko je bilo manj tudi prometa, stroški so ostajali enaki - sem razmišljala tudi o drugih možnostih. Prepričana sem bila, da če bom želela ustvariti družino in zgraditi hišo, da bom morala iti na samostojno poklicno pot. A spomnim se dneva, ko se je bilo treba vpisat na Pedagoško akademijo, smer biologija in gostinstvo. Sedela sem na robu kavča in sem rekla očetu: »No, jaz se grem pa zdaj vpisat na faks.« In oči je samo vprašal: »Kako si si pa to zamislila? Kdo bo pa doma delal?« Meni je bilo takrat jasno, da bom ostala doma. In tako sem vstopila v svet gostinstva.

Kdo so tvoji kuharski vzorniki?
Ne bi izpostavljala nikogar posebej. Veskakor pa so mi vzornice vse ženske, ki so obenem chefice in mame ter žene. Kuhar je samo chef, doma ima ženo, ki mu poskrbi za družino. Te ženske pa so mi pojem in vzor, da lahko ženske speljemo posel v gostinstvu in hkrati ohranjamo red v družini. In ob tem je potrebna potrpežljivost, tudi odrekanje in razumevanje v družini, da me uspemo kot chefinje.

Ni veliko chefov, ki so obenem tudi sommelierji. Zakaj si se odločila, da pridobiš znanje tudi iz sveta vin, žganih in drugih pijač, cigar...?
Če bi imeli v Pirničah možnost, da bi posadili vinograd z dovoljenimi ali priporočenimi sortami za prodajo, bi bili prvi. Ljubezen do vina imamo tudi v rodu. Že oči je opravil kletarsko šolo in bil med prvimi slovenskimi sommelierji. In nenazadnje se mi zdi nujno, da chef pozna vse vidike, ki so povezani s kulinariko – vina, žgane pijače, vode, čaji, kave... vse to poznavanje da kulinariki posebno vrednost. Zato sem šla na tečaje sommelierstva povsem zaradi znanja.

Tvoja najtežja preizušnja v karieri?
Težko bi rekla. Mislim, da je bila vsaka naloga ali projekt, ki smo ga začrtali in se je pričakovalo, da ga bom izpeljala, posebna preizkušnja. Sedaj, ko vodim celotno gostilno, so težje odločitve, so še pesebej zahtevne odločitve glede ekonomičnosti poslovanja, ali imeti zaprto ob določenem času, prevzeti organizacijo nekega dogodka ali pa, da vzpostaviš učinkovitejši sistem dela, kjer z manj delovnimi urami naredimo več in bolje.

Gostilna Mihovec je družinska gostilna. Kaj so tiste stvari, ki jih gostje pri vas dobijo in jih drugje ne bodo?
Pri nas gostje vidijo, da delamo vse generacije. Gostje mi dostikrat zaupajo, da je pri nas doma sproščenost, domačnost, pristnost. Zadnjič je na primer par, ki je pri nas praznoval, na tablo ob dobrodošlici svojim gostom napisal: »Hvala, ker ste z nama. V tej hiši se počutite kot doma.« Tako se očitno pri nas počutijo, prvinsko domače.

Kaj je pri Mihovcih domače, a še vedno malo drugače?
To je slogan, ki so ga dejansko povedali naši gostje in se je prijel. Že naše tradicionalne jedi stare mame, so se vedno pripravljale nekoliko drugače. Danes se razlikujejo restavracije tiste, ki so na visokem nivoju in tekmujejo, katera bo prva v priznanih gastronomskih vodnikih ter tradicionalne gostilne, ki imamo domačo hrano, slovenske recepture... in v tej masi slednjih gostiln pa se res lahko preštejemo na prste, koliko je tistih res s pravo mero pristnosti in kvalitete.

Kje dobivaš inspiracijo za jedi?
Tople vode tukaj res ni treba ustvarjati. Greš na njivo, obiščeš garklc oz. zelenjavni vrt in uporabiš tisto, kar raste sezonsko v naravi. Greš skozi gozd, se sprehodiš ob brzicah reke Save in ideje kar privrejo. Pripravljamo jedi tudi od nekoč, ki jih naredimo nekoliko bolj na sodoben način.

Mojca pred kratkim so Mihovci dobili svojo spletno mesto. Zakaj ste se odločili za ta korak?
Pravijo, da če te ni na spletu, te enostavno ni (smeh). To drži samo delno. Bilo je že več poskusov, da bi naredili spletno mesto, a z nekaterimi izvajalci nismo našli skupnega jezika. Vedeli smo, kako se želimo predstaviti na spletu: ohraniti tradicijo, ampak jo predstaviti na drugačen način. Takšnega kakršnega mi živimo. Sedaj smo uspeli.

Nekje si dejala, da je vsaka generacija gostilni dodala svoj pečat. Kakšen pečat boš pustila ti? Kaj si še želiš narediti z gostilno v prihodnosti?
Kakšen pečat bom pustila tej naši gostilni, bodo povedali moji zanamci. Verjetno smo preskromni, da bi se znali pohvaliti. A za nas je že uspeh, da je kljub vsem težkim dogodkom gostilna uspešno prešla že toliko rodov. Jaz lahko povem, kako velik pečat je pustil naš oči Jernej. Po težki nesreči sestre Štefke je prevzel celoten posel, ki je nato peljal gostilno, kmetijo, ustanovil ansambel. Bili so in bodo vzponi in padci. Naša hišna trma in delo sta nas vedno pripeljala do zmage in uspehov. Upam in želim si, da se bo to tradicionalno nadaljevalo "pri nas kura poje" (smeh).

Česa se lahko veselimo gostje Mihovcev v prihodnje?
Pred parimi leti smo kupili sosedovo domačijo, kamor želimo širiti našo dejavnost in našim gostom ponuditi še kaj več, kar pa naj zaenkrat ostane skrivnost.

Ampak za tabo že prihaja tudi mlajša generacija, sin Martin in hči Ela. Že kažeta zanimanje, da sta nekoč pripravljena prevzeti gostilno Mihovec?
V njiju vidim prav sebe v tem pubertetniškem času, kot sem jaz gledala mojo mamo, kako cele dneve gara in sem se spraševala, kaj ima od tega. Martin in Ela se sicer odzivata drugače, želita uveljaviti svoj pogled na stvari. Martin je študiral gostinsko-turistično smer, a je pred njim vprašanje, ali bi šel delati za nekaj let v tujino, morda še kaj dodatno študirati... Ela pa pravi da nebo tako kot Martin. (smeh) A moram povedati, da jima ni nikoli težko delati, ko stopimo skupaj. Imata priložnost prevzeti posel, a na koncu bo to njuna odločitev, a tudi njuna odgovornost.

Mojce pa ne najdemo samo za domačim štedilnikom, ampak tudi drugod. Dejavna si tako v Obrtni zbornici Slovenije, v župniji, občini. Ob petkih te srečamo na Odprti kuhni. Slovenija pa te pozna tudi kot sodnico v otroški kuharski oddaji Mali chef. Kako to, da si se odločila tudi za ta korak?
V bistvu se nisem odločila jaz. Poklicali so me, da pripravljajo eno oddajo. Šla sem na več razgovorov, kjer je bilo kar nekaj kuharjev, med drugim tudi Štefelin, Jorg in drugi. In potem so me poklicali, da sem izbrana. Uživala sem v oddaji, saj je bila to priložnost dela z otroki, s katerimi ustvarjam tudi doma. Poleti imamo na primer oratorij, pa delavnice... Sicer pa se mi zdi odlično, da so naredili to avtorsko oddajo non POP TV, ki v Sloveniji promovira kuharski poklic in kar se mi zdi še pomembneje vrednote dela pri otrocih.

Ko Mojca ne kuha za goste, ampak zase. Kaj si pripravi? Tvoja najljubša jed?
V nedeljo moramo tako čistiti ta naš »šporget«, da mi je v ponedeljek težko prižgat ta svetleče očiščen štedilnik in tako najraje pripravim solato (smeh). Ne, s šalo na stran, zjutraj imam najraje pečena jajčka na oko z ocvirki. Sicer pa povsem odvisno od obdobja. Pozimi imam najraje jedi na žlico, npr. vampe. Takoj pa ti lahko povem, česa ne maram: krompirjeve solate in fižola v solati.

Kdo je tvoj vzornik med kuharji? V kuhinjo katerega chefa bi obiskala, če denar in čas ne bi bila problem?
Prvi vzor in največji legendi sta mi bili obe stari mami Ivanka in Mici. Po vsej verjetnosti bi šla kam na sever, npr. v restavracijo Noma na Danskem.

Naj sestavina? Naj kuharska tehnika?
Moka, ker lahko iz nje marsikaj naredim. Sicer pa obožujem sir; če bi imela pogoje, bi ga delali doma. Pri tehnikah sem jaz precej ortodoksna, torej tehnike, ki ohranjajo prvinske okuse mesa, zelenjave... Ne maram npr. molekularnih tehnik.

In kje Mojca črpa energijo? Kam najraje zaideš, ko imaš čas zase?
Iskreno, največji dar mi je iti na njivo. Tam se skloniš, ruješ plevel, rahljaš zemljo in enostavno pozabiš na vse skrbi, ki so petsto metrov za tabo na hiši. Sicer pa se tudi jaz velikokrat vprašam, od kje mi vsa ta energija. Ljudje me vprašajo, če sem kdaj izgorela. Iskreno niti ne vem, kaj je to oz. upam, da do te točke ne bom prišla. Sicer pa mi dajejo energijo gostje. Če imam polno knjigo gostov, sem najbolj srečna. Zelo sem hvaležna tudi, da imam skupino sommelierjev, ki smo skupaj študirali vse tri stopnje. Danes je ta kolegialnost prerasla v prijateljstva; dobivamo se vsak prvi ponedeljek v mesecu, gremo na izlete, skupaj praznujemo rojstne dneve. Lepo mi je.

Rada se ukvarjaš tudi z mladimi – zakaj? Kaj bi priporočila mladim, ki razmišljajo, da bi se podali v poklic gostinca?
Prvo bi jim rekla, da naj se ne ustrašijo tega poklica. Te nedeljske, nočne izmene ipd. niso tako težke. Nenazadnje tudi zdravnik, predsednik države in še marsikdo dela ob vikendih. Seveda je razlika med lastnikom gostilne in delavcem. Prvi se tudi, ko zapre vrata gostilne, sooča z izzivi in načrtovanjem za prihodnje dni, tedne; medtem ko delavec lahko »odklopi«, če se tako izrazim. Treba je biti vztrajen, vedoželjen in še nekaj, mladina mora danes znati vsaj en tuji jezik. In vedno se spomnim napotka naše mame Ivanke "otroc učte se, da boste lažje delal".

DELI: